Slovenstvo, slovenščina in Kajetan Kovič
Poleg najlepšega koščka Zemlje imamo Slovenci nekaj enkratnega, nekaj prav posebnega. Imamo svoj jezik, ki nam daje našo, slovensko identiteto.
Mnogo posebnih in pomembnih ljudi je skrbelo, da se je ta preprost in nežen način komuniciranja krepil, širil in razvijal in predvsem uveljavil kot samostojen jezik. Jezik, ki ga med sedmimi milijardami ljudi na svetu govorita le slaba dva milijona.
Slovenščina je naš materni jezik. V tem jeziku izrečemo dobrodošlico novorojenčku in poslovilne besede umrlemu. Otrokom pojemo uspavanke z melodijo slovenskega jezika, jim postavljamo zahteve in prepovedi. V tem jeziku izmenjujemo svoje misli, ideje, sporočila. Smejemo se šalam, povedanim v domačem, slovenskem jeziku. Tudi za pohvale imamo svoje, slovenske besede.
Le kdo bi bili, če ne bi razmišljali in govorili v slovenskem jeziku?
Vsak jezik, še posebej jezik, ki ga govori malo število ljudi, potrebuje nego, skrbnost, razvoj in bogatenje. Česar ni v jeziku, o tem sploh ne moremo razmišljati, še manj pa se pogovarjati.
Pesniki, pisatelji, prevajalci so prvi skrbniki jezika. Skozi njihovo ustvarjalno energijo nastaja besedno bogastvo. Tisto, ki nam omogoča, da lahko na različne načine premišljujemo, pripovedujemo, pojasnjujemo, se dogovarjamo, učimo, zbiramo znanja in izkušnje, izražamo čustva, skrbi in slovenstvo.
Kajetan Kovič (1931–2014)
Slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in akademik Kajetan Kovič se je rodil 21. oktobra 1931 v Mariboru v učiteljski družini. Otroška leta je preživljal v Poljčanah, kjer je zaključil prve tri razrede osnovne šole. Tudi njegova starša sta od leta 1925 do leta 1941 poučevala v Poljčanah. Tega leta se je družina z desetletnim Kajetanom preselila v vas Hrastje Mota, ki je danes v občini Radenci.
Otroštva v Poljčanah, ki je potekalo v hiši nasproti šole, se Kovič spominja v Zgodnjih zgodbah: »S stopnic se je videlo naravnost na goro. To je bil najlepši pogled. Za travniki, kjer je tekla Dravinja, se je v ozadju vzdigovala zelena kopa, vsa ščetinasta od drevja. To je bil Boč. Po njem smo določali vreme. Kadar je imel kapo, smo vedeli, da bo dež. Boč je visok 980 metrov in bilo mi je zelo žal, da jih nima vsaj 1000.«
Pri 25-ih letih je diplomiral na Filozofski fakulteti na Oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo v Ljubljani.
Krajši čas je služboval kot novinar, od leta 1958 do 1985 je bil urednik za leposlovje, nato pa od leta 1985 do 1992 glavni urednik pri Državni založbi Slovenije.
Leta 1991 je postal izredni, leta 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je član Društva slovenskih pisateljev in izredni član Društva madžarskih pisateljev.
Umrl je leta 2014. Pokopan je v grobu staršev na pokopališču v Gornji Radgoni.
Kajetan Kovič v slovenski literarni umetnosti
- Kajetan Kovič je eden izmed redkih literatov, ki je suvereno združeval dve odliki: bil je klasik, avtor nadvse pomembnega in po literarni kvaliteti diamantno izbrušenega opusa, obenem pa je užival tudi širšo priljubljenost.
- Nihče ni znal iz slovenskega jezika izvabiti tako čiste in bogate, tako čarobno preproste in pomensko polifonične godbe besed kot Kajetan Kovič.
- Pesniška zbirka Pesmi štirih (Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič) predstavlja v slovenski literarni zgodovini prelom z estetiko socialnega realizma in uveljavljanje poetike intimizma.
- V okviru pesemskih oblik je Kovič razvijal samosvoj, ozkoverzni, Kovičev sonet.
- Neprecenljiva Kovičeva zasluga je neomajna vera v smisel pesniške besede, s katero se je upiral družbeni degradaciji poezije v zadnjih desetletjih. To je eno izmed sporočil preroškega verza iz zbirke Ogenjvoda (1965): Beseda je beseda in večbeseda.
(Povzeto po Borisu A. Novaku)
Osnovna šola Kajetana Koviča Poljčane
Kajetan Kovič nas je večkrat obiskal. Najprej leta 1969, ko je na šoli prvič potekala Bralna značka. Tudi drugič, leta 1974, nas je obiskal ob podelitvi bralnih značk. V šolsko kroniko je takrat zapisal: »Letos sem prvič obiskal novo šolo v Poljčanah in kar žal mi je, da ne morem biti učenec v njej, še posebno zato, ker bi imel v šolo čisto blizu, stopil bi samo čez cesto.« Sedanja šola je bila namreč dograjena leto prej.
V času praznovanja 200-letnice šolstva na Poljčanskem (2009) nas je (takrat že hudo bolan) obiskal dvakrat, in sicer 20. marca 2009 (osrednja prireditev ob 200-letnici šolstva na Poljčanskem) in 2. aprila 2009 (prireditev ob 40-letnici podelitev bralnih značk na naši šoli).
Ponosni smo, da se lahko naša šola od leta 2016 imenuje po tem velikem in pomembnem skrbniku slovenščine. Zavedamo se njegovega pomena in tudi slišimo njegove besede, da se premalo skrbi za poezijo, to najvišjo stopnjo moči jezika.
Zato naša šola vsako leto razpisuje Kovičev literarni natečaj poezije. S tem mladim posredujemo pomen jezika v življenju naroda in odpiramo vrata v svet doživljanja in ustvarjanja poezije.
Kdo ve, mogoče vzide izmed naših učencev nov skrbnik slovenščine, slovenstva in narodove identitete.
Hvala vam, g. Kovič, za priložnosti, ki ste nam jih podarili.
mag. Francka Mravlje, ravnateljica
