Marca leta 1962 smo predstavniki PD Poljčane ravnatelju Osnovne šole Poljčane Andreju Mesariču predstavili idejo, da bi na šoli ustanovili planinsko skupino. Bil je navdušen in začeli smo.
Najprej smo izbirali bližnje cilje v Zasavju in na Pohorju. Namesto nahrbtnikov smo vzeli s seboj vrečke, namesto planinskih čevljev smo obuli vsakodnevna obuvala, namesto vetrovk pa navadne suknjiče in jopice. Še isto leto smo začeli z orientacijskimi treningi in z udeležbo na tekmovanjih. V zimskem času smo imeli planinske urice, kjer smo obujali spomine na izlete, si ogledovali redke črno-bele fotografije, obenem pa se učili o vsem, s čemer bi se v planinah lahko srečali.
Tako smo rasli, se širili, razvijali in se utrjevali. Bližnje cilje so zamenjale Alpe, vrečke, navadne čevlje in suknjiče pa nahrbtniki, planinski čevlji in vetrovke. Tudi naše prijateljstvo je raslo in se krepilo. Prihajali so novi učenci, novi planinci, prihajali so novi ravnatelji in novi planinski sodelavci. Vsi pa so tedaj podpirali delo planincev in ga še sedaj.
V društvu resnično ni medalj, razen tistih skromnih značk za opravljene izlete in pohode v akcijah Ciciban planinec in Mladi planinec, za opravljeno planinsko šolo, za opravljene vezne poti. Tu so še točke za pridobitev športne značke in naziva športnika. Sicer pa ostanejo le žigi in spominski zapisi v knjižicah. Najpomembneje pa je, da ostanejo lepi spomini na druženje, na vrhove, ki smo jih morali osvojiti v potu svojega obraza, ko smo si kdaj po tihem rekli: “Le kaj je meni tega treba?” Ko pa smo prišli na vrh ali v kočo, je bil ves napor pozabljen. Poleg vrhov smo videli številne pokrajine, mesta, muzeje, jame … Tako že veliko let brez prekinitve hodimo na planinske izlete in počnemo vse, kar k temu spada. Smo med najstarejšimi skupinami v Sloveniji.
Prispevek bodo najbrž prebrali številni mladi planinci, pa tudi njihovi starši in prijatelji. Morda so bili tudi oni kdaj tisti zagnani mladi, morda bodo ponosni, da so to ostali ali pa vsaj zaupajo planinskemu delu in svoje otroke vključujejo v planinske vrste, vedoč, da je hoja in premagovanje težav dobra šola za življenje.
Naj se ob koncu zahvalim številnim nekdanjim in sedanjim mentorjem, vodnikom in drugim planinskim sodelavcem, ki so pripomogli k planinski vzgoji mladega rodu, vsem vodstvenim delavcem in prijateljem, ki naše delo razumejo in ga podpirajo, pa tudi vsem staršem, ki nam zaupajo. Za male in velike, mlajše in starejše pa velja vabilo: pridružite se nam, saj je planinstvo šport za vse čase – od rojstva do pozne starosti. Vedno lahko namreč izpolnimo toliko, kot tisti trenutek zmoremo.
Smo tudi del ŠŠD Bogdana Krajnca Osnovne šole Kajetana Koviča Poljčane, na kar smo planinci zelo ponosni. Hvala za razumevanje vsem, ki so v dolgih letih skrbeli in skrbijo za razvoj športa med mladimi na na poljčanski osnovni šoli z željo, da jim nikoli ne bi zmanjkalo moči in volje za nadaljevanje tega težkega, odgovornega, a lepega dela.
Dragica Onič
