Tretji dan
Gostitelji iz litvanske šole Vilniaus Antakalnio Progimnazija so za partnerske šole pripravili pester program zadnjega dne. Najprej so nas povabili v dvorano, kjer so pripravili zaključno prireditev. Predstavitev celotnega triletnega uspešnega dela je potekala ob pripovedi, video posnetkih in poročilu o dejavnostih. Gostitelji so dodali koncert pevske skupine in modno revijo z oblačili, narejenimi iz materialov, ki so jih ponovno uporabili.
Sledila je predstavitev pouka pri uri glasbe, tehnike in tehnologije in likovne vzgoje. Učenci in učiteljica so pri uri glasbe ustvarili ritmično glasbeno točko s plastičnimi lončki, ki so bili že uporabljeni in potem umiti ter zadnji, ki so jih pred dvema letoma še imeli na šoli. Dodali so besedilo s trajnostno vsebino. Pri izvedbi pesmi smo sodelovali vsi. Med uro tehnike smo spremljali tiskanje na majico in izdelavo priponke, pri likovni pa ročno žaganje in barvanje najljubšega filmskega junaka.
Na šoli imajo tudi uspešno novinarsko-snemalno ekipo, ki pripravlja Breaking-News. Za goste iz treh partnerskih šol so pripravili intervju, v katerem so nas povprašali o uresničevanju ciljev projekta, o naših občutkih ob obisku v njihovi deželi, pa tudi o tem, če smo se naučili kakšno litvansko besedo. Litvanščina je arhaični baltski jezik, ki ima 32 črk, med njimi tudi č, š in ž, pa tudi y. Ena izmed najlepših litvanskih besed je beseda hvala, ačiū.
Gostitelji so nas v nadaljevanju dne razdelili na skupine in njihovi učenci so nam predstavili šolo, vse od jedilnice, telovadnice, igrišča, do učilnic in zbornice. V odlični angleščini so nam sproščeno pripovedovali o življenju na šoli, celo litvansko himno so nam zapeli.
Obiskati novo deželo, v njej spoznati prijazne ljudi, odlično šolo, številne podobnosti in tudi razlike med nami, je doživetje, ki ostane v spominu. In pusti vtis. Ravnateljica mag. Francka Mravlje je zapisala:
‘V šoli Vilniaus Antakalnio Progimnazija, ki je precej večja in po gradnji podobna naši, je vzdušje prijetno in prijazno. Takšni so tudi medsebojni odnosi. V učilnicah je samo potreben pedagoški nemir, v odmorih na hodnikih ni tekanja ali kričanja, niti zelo glasnega pogovarjanja. Vzdušje je umirjeno in spodbudno. Imajo 8-letno šolo. Odmori med urami so dolgi 10 minut za zamenjavo učilnic, imajo tudi dva daljša odmora po 30 in 20 minut. Na pouk čakajo na hodnikih pred učilnicami, kjer je veliko klopi. Pogovarjajo se tiho, vzdušje je ves čas zelo umirjeno. Ob našem obisku so večinoma imeli v rokah mobilnike. Nekateri za učenje, večina za igrice. V šoli uporaba mobilnih naprav sicer ni prepovedana, razen pri pouku. Učenci povedo, da je uporaba mobilnikov med odmori odvisna od dežurnih učiteljev.
Učitelji v odmorih ne odhajajo v zbornico, pač pa ostajajo v svojih učilnicah. Zbornica je manjši prostor, kjer lahko učitelji najdejo informacije o nadomeščanju, v njej sta hladilnik, avtomat za kavo, mikrovalovka, nekaj miz in zofa. Prostora je dovolj le za manjše število učiteljev.
V dveh daljših odmorih učenci odhajajo na igrišče, kjer večinoma malicajo, igrajo košarko, odbojko, se pogovarjajo ali sprehajajo. Na notranjem dvorišču je veliko negovanih travnatih površin. Na njih rastejo stara, visoka dreves, ki so v Litvi zelo cenjena. Imajo šolski vrt in veliko zasajenega cvetja ter gredic. Za te skrbijo predvsem učenci. V rastlinjaku delajo učitelji in učenci.
V učilnicah, ki smo jih obiskali, tudi v učilnici tehnike, je bilo opaziti, da skrbno ravnajo s šolsko opremo.
Pouk traja od 8.30 do 15.25, če ima učenec skupaj z izbirnimi predmeti 7 ur pouka. Šola se odpre ob 7. uri. Vhodna vrata so ves čas zaklenjena. Pregled nad prihodi ali odhodi učencev v času pouka imata varnostnica in varnostnik. Učenec lahko odide iz šole le s pisnim soglasjem učitelja.’
Naša šolska pedagoginja Nada Druškovič je opazila, da so oddelki številčni. Ko je povprašala, kdaj učenci začnejo s šolanjem, je izvedela, da pri sedmih letih, če je otrok dovolj zrel, tudi pri šestih. Učenci lahko ob državnih šolah izberejo še šolanje na šolah Montessori, Suzuki ali Waldorf. Od 1. do 4. razreda nimajo številčnih ocen, učencem informacijo o napredovanju posredujejo v obliki kratkega opisa. Izobraževalni program pa se lahko prilagodi glede na posebne potrebe učencev. Učencem s posebnimi potrebami, njihovim staršem in učiteljem pomagajo specialni pedagogi in socialni pedagogi, na drugih šolah tudi logopedi, psihologi in drugi strokovnjaki. Če je otrok potreben dodatne strokovne pomoči, določijo na ravni občine.
Pomočnik ravnateljice in naš matematik, Vinko Zobec, je po obisku o šoli razmišljal tako: ‘Šolo obiskuje nekaj manj kot 1200 učencev, zaposlenih je 126 ljudi, od tega okrog 70 učiteljev. Zgradba je starejša in primerno vzdrževana. Prostorski normativi so verjetno drugačni kot pri nas, saj so nekatere učilnice na predmetni stopnji precej manjše. Zaradi obnov in nadgradenj so nastale nivojske razlike med stopnicami in hodniki. Za pouk tehnike imajo v delavnici mizarske mize in dobro opremljen strojni del. Vhod v šolo je zaklenjen. Imajo prenovljeno športno igrišče s tartanom in travnatimi površinami, okrog šole pa drevesa, rože in klopi.
Učenci so v šoli obuti. Imajo garderobne omarice, vanje odlagajo oblačila, lahko tudi malico, ki si jo prinesejo od doma.
Vsak razred ima svojo garderobo, učenci se ne preobuvajo. V šolo prihajajo tudi s skiroji, kolesi in rolkami, pa seveda peš, s starši in z avtobusom. Skiroje lahko priklenejo, za rolke imajo posebno stojalo.’
Športnega učitelja Ranka Leskovarja je zanimala primerjava med obema šolama: ‘Pri nas razpolagamo z mnogimi športnimi rekviziti in smo glede tega zelo dobro opremljeni. Učenci naše gostiteljske šole ne tekmujejo proti drugim šolam na športnem področju, organizirana pa so tekmovanja npr. v nogometu, ragbiju, plavanju … Eden izmed učiteljev športne vzgoje je trener ragbija, zato dosegajo uspehe tudi na tem področju. Zanimiv je način ocenjevanja, saj je za dobro oceno pomemben dober dosežek. Všeč mi je, da imajo pri vhodu in na dvorišču mize za namizni tenis in ročni nogomet. Učenci igrajo na zunanjem igrišču športne igre tudi med odmori, atletska steza je podobno kot pri nas dolga 200 metrov.
Naša gostiteljica Irma nam je razložila, da so vsako leto organizirane litvanske šolske igre. Želijo namreč, da mladi iz Litve tekmujejo med sabo. Organizirajo tekmovanje v 25-ih športih, sodeluje okrog 200.000 učencev. Tudi Progimnazija iz Antakalnia dosega lepe rezultate na športnih tekmovanjih na državni ravni.’
Ker je bila z nami tudi učiteljica tehnike in tehnologije ter zgodovine Sabina Kralj, nas je zanimal pouk tehnike: ‘Mize v tehnični učilnici so mizarske delovne mize z vgrajenimi pripomočki za vpenjanje. Ob našem obisku so učenci barvali lesene izdelke, ki so jih izdelali pri pouku. Žagali so samo z ročnimi žagami, namizne vibracijske žage ne uporabljajo. Podloge za zaščito miz so 50 × 60 cm velike iverne plošče. V delavnici so učenci sestavljali električna vezja, v kabinetu smo videli, kako poteka delo na CNC stroju za izrez izdelkov iz vezane plošče. Sami oblikujejo in tiskajo broške. Demonstrirali so, kako natisnejo svoje majice s preslikavo. Folijo z obrezanim motivom je učenec obrnil navzgor, jo prekril s peki papirjem in stisnil z ogreto stiskalno ploščo, ki omogoči, da se motiv oprime bombaža.’
Učitelj razrednega pouka Nejc Zidarič je dodal: ‘Šola je razdeljena na dva dela, učenci od 1. do 4. razreda imajo učilnice ločene od višjih razredov. Njihove učilnice so velike in prostorne. Zaključni sestanek smo imeli v učilnici učiteljice Irme. Klopi ima razporejene v obliki črke U, imajo projektor, platno, računalnik. Na zidovih je veliko izdelkov učencev. Učenci malicajo v jedilnici ali na klopeh pri šoli. Učenci do 4. razreda jedo šolsko malico. Ostalin si hrano lahko kupijo v šolski kuhinji, ki ima več menijev, starejši učenci si lahko prinesejo svojo. Cene šolskih kosil so podobne našim. V računalniški učilnici imajo 14 računalnikov, knjižnica ni digitalizirana, še vedno sposojajo knjige s knjižnimi listki.’
V zaključku projekta Radi imamo trajnostno naravnano družbo je ravnateljica naše šole, mag. Francka Mravlje razmišljala takole:
‘Skozi tri leta trajanja projekta smo delovali skupaj, vendar vsak v svojem okolju. In vemo, da smo bili zelo učinkoviti. Ne le, da smo uresničili zastavljene cilje, v marsičem smo jih tudi presegli.
Največja vrednost našega povezovanja je, da smo drug ob drugem rastli in napredovali veliko bolj, kot če bi delovali vsak zase. Prav v našem skupnem delovanju so nastajale najboljše ideje, kako mladim približati pomen trajnosti in skrbnosti do naravnega okolja. In uspelo nam je. Prepričana sem, da bodo mladi, ki so bili v našem projektu, zelo pomembni zagovorniki trajnosti. Skozi mnoge, izkustvene, raziskovalne in eksperimentalne dejavnosti v okviru pouka in drugih dejavnosti, smo učence spodbujali k razumevanju, da je naš planet en sam in da potrebuje našo pomoč. Razumevanje vedno vodi k dejanjem.
Mladi v naših šolah, v Litvi, Srbiji in Sloveniji, so spoznavali mnogo načinov, kako lahko že danes vplivajo na zmanjševanje okoljskih obremenitev. Svoja spoznanja, prepričanja in izkušnje bodo zagotovo delili z vrstniki. In to je najpomembnejši dokaz odličnega dela vseh.’
Naš projekt je potekal skozi mnoge aktivnosti, ki so bile skrbno načrtovane in dobro vodene. Številne cilje smo morali nadomestiti z drugimi zaradi spremenjenih razmer. Projekti ne postanejo uspešni kar skozi noč. Da bi dosegali, kar smo si zastavili, smo skozi tri leta prihajali do rezultatov s skrbnim načrtovanjem, z dobrim vodenjem, s trdim delom, sodelovanjem znotraj tima in povezovanjem navzven. Na poti smo se ves čas učili, odkrivali smeri, ki še niso bile nikoli prej prehojene, ubrali kakšno pot, ki je bila povsem nova ali presenetljiva.
Cilji projekta, ki smo si jih zastavili in uspešno presegali, izhajajo iz osveščanja na področju trajnosti, izmenjav znanja, širjenja primerov dobre prakse, učenja in pridobivanja izkušenj učencev in osebja, izboljšanja spretnosti, medkulturne povezanosti, medgeneracijskega sodelovanja, osebnega in strokovnega razvoja, boljšega znanja jezikov in srečevanja z jeziki, ki jih ne slišimo pogosto, pa tudi povezovanje s svetom umetnosti, kot so likovna, besedna ter filmska umetnost, ki se najbolj kaže skozi video produkcijo v okviru projekta.
