Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

V MENI ŽIVE MNOGE STARE ZGODBE

Pogovor z Ivanom Sivcem, gostom ob podelitvi bralnih značk na Osnovni šoli Poljčane

 

KRISTINA: Lepo pozdravljeni na naši šoli! Sami ste obiskovali šolo v Komendi in Mostah. Bili ste odličen učenec. Po končanem štiriletnem programu na srednji tehnični smeri ste se zaposlili pri RTV Slovenija, najprej kot tehnik in nato kot novinar. Vaš prvi mladinski roman, Pozabljeni zaklad, je nastal že leta 1978, za tem pa jih je sledilo še mnogo. Tom šolsko leto je naša knjižničarka Polona Bornšek poskušala doseči, da bi vsak, ki opravlja bralno značko, prebral vsaj kakšno vašo knjigo. In res smo pridno brali skozi vse leto. Letos je na naši šoli 18 zlatih bralcev, bralno značko je opravilo kar tri četrtine učencev naše šole.

GAŠPER: Pa kar začnimo s pripovedjom o knjigah. Prebral sem Kapitanov ključ. Zgodba se mi zdi zares pustolovska in zanimiva.

V našem morju je potopljena ladja z imenom Rex. Vznemirljiv in res zanimiv podatek.Rex pomeni kralj in ladja je bila italijanska kraljeva ladja. Mogočna in ogromna. Skriva se v našem morju. Lahko jo primerjamo z Titanikom. Njegovo usodo pozna ves svet, katastrofa ladje Rex pa je skoraj neznana. Menil sem, da tako pač ne more ostati. Okrog zgodovinskih dejstev sem napletel zgodbo. V Izoli si lahko ogledate tudi predmete, ki so jih dvignili s te ladje. Na njej je bil velik zaklad, ki sem ga v zgodbi dvignil, v resnici pa je še kar skrit tam spodaj.

KRISTINA: Ste slovenski pisatelj, publicist in popotnik. Napisali ste že več kot 135 knjig, 2500 besedil za glasbo, več kot 100 pravljic in humoresk. Zakaj, kdaj in kako ste se začeli ukvarjati s pisanjem?

Človek česa takšnega, kot je pisanje, pač ne načrtuje. Zaporedje dogodkov te kar samo potegne v ustvarjanje. Že v mladosti sem res rad bral knjig, napisal kakšen spis.  Kmalu sem začel pisati kmečke povesti, potem pa je urednik Brane Gradišnik odkril v meni otroško dušo, pravi da sem bistvu en velik otrok in mi je priporočal, da naj pišem za mladino. In sem. Najprej Pozabljeni zaklad, pa še mnoge mladinske romane in povesti. Takšne in drugačne. Uživam, ko pišem za mladino. In v svoji duši se nikoli nisem postaral.

 GAŠPER: V prostem času radi hodite v hribe in igrate tenis. Kje najdete čas za tistih 135 knjig, ki ste jih napisali, in preko 900 javnih nastopanj?

Časa je za vse ljudi vedno enako, le pametno ga je treba razporediti. Časa ne zapravljam: kadar grem v hribe, grem za ves dan, kadar igram tenis, igram tenis, kadar delam kaj drugega, se posvetim tistemu. Tudi prijatelje imam, seveda je pa treba čas za prijetne stvari omejiti, posebej za družabno in družinsko življenje. Vendar imam  ženo, ki me razume.  Oba otroka sta čisto nora na knjige, vesta, da je v pisanje potrebno vložiti veliko časa. Če hočem, da nekaj nastane, me vsi morajo pustiti pri miru. In potem lahko  živim dvojno ali celo trojno življenje.

KRISTINA: Sodelovali ste s pokojnim Slavkom Avsenikom. Za njegov ansambel ste napisali 89 besedil, 9 pesmi pa še ni posnetih in zanje bi naj poskrbel vnuk Sašo Avsenik. Kako je bilo sodelovati z mojstrom slovenske zabavne glasbe?

Čudovito! Napisal sem magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla Avsenik. V bistvu sem znanstveno presodil, kam ta glasa sodi. Nastala je na naših tleh in je zares čisto naša, slovenska. Avseniki so bili prvi in najmočnejši na tem področju. Slavko Avsenik je bil čudovit in preprost človek. Bil je  enkraten vir melodij. Izjememn kot avtor in človek. Mislim, da ga bomo odkrivali in za njim hodili še mnogo let. Počasi se zavedamo, kaj je dal nam, Slovencem. Dobro sva se razumela, tudi osebno. Večrat me je poklical. Večkrat se je hotel pogovarjati, vendar včasih nisem imel časa. Zato sem enkrat ostal pri njem kar 14 dni. Ko je naredil kakšno novo skladbo, je rekel: 'Ivan, pridi, na klavir ti bom zaigral, kar je nastalo. Nebeško lepo mi je bilo, ko je igral.

GAŠPER: Dolgo že ustvarjate, postali ste uspešni in znani. Ampak začelo se je s prvo knjigo. Kakšni so občutki, ko se zgodi nekaj, o čemer ste že dolgo sanjali?

Ja … to je dobro vprašanje. Ko sem napisal prvo literarno delo, sem kar poletel … Izgubil sem tla pod nogami! Ko izide prva knjiga, je to izjemno dober občutek. Zavedaš se, da porabljen čas ni izgubljen. In pripovedoval sem našo družinska zgodba. Moj stric se je smrtno ponesrečil pri padcu z lipe. Bil je zaljubljen v vaško lepotico. Ta deklica je ob stričevi nesreči izgubila um in je tavala naokoli kot kakšen božji otrok. Pogosto sem jo videval, lepo, a izgubljeno … Presunilo me je to nasprotje. In v knjigi njuna zgodba živi naprej, njuno življenje in njuna ljubezen ostajata za večnost. In na koncu sta se našla na pokopališču.

KRISTINA: Leta 2007 ste se upokojili. Zagotovo še mislite pisati knjige. Izdajte nam kakšno skrivnost.

Resno sem začel pisati po upokojitvi, daljših zgodovinskih besedil pač ne moreš pisati, če si v službi. Ves čas sem moral pripravljati reportaže, srečal sem veliko ljudi. Novinarstvo je najlepši poklic na svetu. Zmeraj so me pritegovale zgodovinske teme in ko sem se upokojil, sem napisal tri debele knjige o Karantaniji. Dve leti nazaj sem izdal štiri knjige o Rimljanih in letos bo začelo izhajati pet knjig o celjskih grofih.

GAŠPER: Vsi otroci imamo svoje sanje. Verjetno ste jih imeli tudi vi. Kaj ste želeli postati kot majhen fant? 

Pisatelj, pesnik. Morda bi postal celo duhovnik, vendar sem bil preveč radoživ in takoj so mi bile punce všeč. Moram pa povedati, da sva se z domačim župnikom lepo razumela, ker je bil zelo razgledan človek. Rad je imel zgodovino, kot jaz. Z njegovo pomočjo sem napisal prvo zgodovinsko knjigo In večno bodo cvetele lipe. Govori o pomembnem človeku iz slovenske zgodovine, Petru Pavlu Glavarju. Zmeraj pa sem sanjaril, da bi napisal kakšno besedilo za ansamble. Vem, da mi je brat rekel, da ko bom napisal prvo besedilo za Avsenika ali Slaka, takrat bom pravi frajer. In to se je zgodilo kar zgodaj. Namreč ljudi, ki nosijo v sebi ljudsko življenje in znajo to spraviti na papir ter na ustrezno raven, je  zelo malo. Človek, ki živi na podeželju, ostaja pri ljudskem pesnjenju ali pa živi v mestu in poskuša pesniti bolj po tem tujem vzorcu. K sreči mi je uspel prehod med tem enim in drugim življenjem in sem tako napisal veliko besedil  in tudi knjig. Tako prikazujem življenje, kot se kaže v resnici. Po naravi sem bolj vesel človek in rad obrnem življenje bolj na veselo plat.

KRISTINA: Ste med prvimi petimi najbolj branimi avtorji po podatkih Cobissa. Kaj bi

sporočili mladim bralcem?

Dobro je prebirati knjige, takšne ali drugačne. Ni tako pomembno, kaj začne človek prebirati v mladih letih. Knjige so napisane, da se preberejo. Človek tako sam sebe razvija, v možganih se projicirajo slike, ki si jih sami ustvarjamo. Ko gledate televizijo, prejemate dokončne slike, ko pa berete, si slike ustvarajate sami. V mladosti sem veliko bral in vse tisto, kar sem prebiral, se je dogajalo na našem dvorišču, na našem vrtu. Srečeval sem osebe iz prebranih zgodb. Človek si pri branju ustvarja svoje predstave in tako sam sebe bogati. Če so knjiga in z njo predstave dobre, ostane v človeku nekakšen odtis in potem, ko odraste, pripoveduje otrokom podobne zgodbe, ki gredo iz roda v rod. Nastaja pomembna življenska nit,  nit, ki je sad in spomin nekega naroda, naroda, ki biva tukaj. Drugače je, ko je pripovedovalec Nemec ali Američan. Mi živimo na slovenski zemlji in je dobro predati zgodbe rodovom za nami.

GAŠPER: Za sproščen zaključek našega pogovora pa še tole:

Zadnja knjiga, ki sem jo prebral je To noč sem jo videl, Draga Jančarja.

Na bralni znački sem prvič nastopil leta 1978 po izidu knjige Pozabljeni zaklad.

Na Triglavu sem bil že 9 krat.

Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila slovenščina.

Prosti čas najraje preživim v gozdu, planinah.

Najljubša pesem, ki sem jo napisal je Kjer lastovke gnezdijo.

Prvi avto, ki sem ga vozil, je bil fičo.

V življenju sem najbolj ponosen na otroka, sina in hčerko oziroma hčerko in sina.

Najbolj me je strah, ko skušam stvari urejati, kot da me ne bi bilo strah. Hudo mi je, ko odhajajo nabližje osebe. Izgubil sem starše in brata. Hudo mi je pri srcu, ker bi jih rad še kaj vprašal, pa jih ne morem. Strah me je, ker ljudje odhajajo in ne povedo vsega.

Moj največji vzornik so vsi naši klasiki od Jurčiča do Tavčarja, sicer pa sta dva velika vzornika  Jules Verne in Jack London.

Najbolj me osreči prisrčnost otrok.

Če se bi lahko vrnil v preteklost bi … Sam sem verjetno že bil v preteklosti, zdi se mi, da sem videl,  kako se odvijajo dogodki. Bil sem celo pri psihologu, da bi videl, kaj se  z mano dogaja. Veliko starih zgodb poznam. Vsi ljudje imamo v sebi stare in mlade možgane. V starih možganih, odvisno od preteklosti, odvisno od staršev, je veliko starih spominov. Psiholog mi je povedal, da žive v meni mnoge stare zgobe. Dejal je, da naj pišem in da se bom tako počutil bolje.

Moj sanjski dopust bi bil, da bi hodil po slovenski tranverzali od Pohorja do Pirana, če bi  življenje trajalo  toliko časa,  ampak vem, da ne bo.

Zdaj bi najraje bil to, kar sem.

KRISTINA: Izvedela sva, da se ob bralnih značkah razveselite kakšne čokoladice ali bonbonov. Radi imate tudi našo domovino. In za vas imava našo, slovensko čokolado, Gorenjko. Hvala vam, da ste si vzeli čas za klepet. Želiva vam še mnogo ustvarjalnih let in starih zgodb, ki bodo za nas postale nove.

 

Kristina Fermolšek in Gašper Bedenik