Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | Antonella's blog

STARŠI, DAJTE NAM MOŽNOST, DA IZSANJAMO SVOJE SANJE
IN IZŽIVIMO SVOJO DOMIŠLJIJO

Novelo Mali princ je napisal francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupery l. 1943, ko je v času svoje  pilotske kariere letel v Indokino in se je njegovo letalo zrušilo v libijsko puščavo. Po nekaj dneh hude žeje so ga srečno našli, ta doživljaj pa mu je dal navdih za pisanje knjige o Malem princu, ki jo je tudi sam ilustriral.

Novela kot književna zvrst je pripovedno besedilo, po obsegu  sodi  med kratko zgodbo in roman, v njej se pojavi največkrat ena oseba, včasih dve, redkeje tri. Po načinu pisanja knjigo uvrščamo med epska dela, za katera so značilna pripovedovanje dogodkov, opisovanje oseb, krajev in časa. Vseskozi pa nas spremljajo osebne izpovedi tako pisatelja kot Malega princa. Zato je knjiga tudi izpovedna. Tako se je že na začetku pisatelj izpovedal, kako je živel sam, brez človeka, s katerim bi se lahko pogovoril, in na drugem planetu osamljeni princ, ki ga je razveseljevala samo domišljava cvetlica. Nadaljuje s pripovedovanjem o dogodkih iz svoje mladosti, ko nihče od odraslih ni razumel njegove slike, boe, ki je pojedla slona. Odrasli so videli le sliko klobuka in kasneje je vsem, da ne bi prihajalo don nesporazumov, dejal, da je to slika klobuka.

Osamljen, brez sorodne duše, je živel vse do dne, ko je v Sahari srečal drobnega dečka, ki mu je zastavljal polno vprašanj, ki so ga prisilila k razmišljanju in drugačnemu videnju sveta.

Mali princ je prišel z drugega planeta, nič večjega kot domača hiša, kjer razen sladke miline sončnih zahodov ni imel ničesar, kar bi ga razveseljevalo. Vse dokler iz semena, ki je zašlo na planet od kdo ve kod, ne vzklije prečudovita cvetlica. Ni pa bila ravno skromna in kmalu ga je začela mučiti s svojo sramežljivo nečimrnostjo.  Ob jutrih si je želela vode, ob vetru zastirko  in prav posilila se je s kašljem, da bi mu otežila vest. Prepozno je spoznal, da cvetic ne smeš nikoli poslušati, lahko jih gledaš in duhaš. Moral bi jih soditi po dejanjih, ne po besedah. Dišala mu je in ga razveseljevala. Nikoli ne bi smel pobegniti, za temi nedolžnimi zvijačami bi moral slutiti skrito nežnost. Toda bil je premlad, da bi znal ljubiti in zato  je zapustil domači planet.

Na vsakem asteroidu, kjer se je ustavil, je srečal osebo, ki se mu je zaradi določenih dejanj vtisnila v spomin, in vsak izmed planetov je simboliziral različne človeške lastnosti, predvsem slabosti.

Najprej je srečal kralja, ki je vladal na prvem planetu in ukazoval dogodke, ki so se že dogajali. Tako kot nam naši politiki ukazujejo, da je potrebno varčevati, pa mi varčujemo že vsak dan. Nečimrni domišljavec z drugega asteroida si je želel samo občudovanja,  zagotovila, da je najlepši in najbogatejši na svojem planetu, pa čeprav je tam bival sam. Osamljenosti in samote ne prežene niti občudovanje.

Pijanec, ki je pil, da bi pozabil, da ga je sram, ker je pil, je bil prinčev sogovornik na tretjem planetu. Problemom se ne da uteči, jih pozabiti, temveč se je potrebno z njimi spopasti in vsak, še tako velik, lahko v prihodnosti postane rešljiv.  

                                                                                                                                        
Pregrešno bogat trgovec, ki si je navidezno bogastvo pridobil z nakupom milijonov zvezd, je v princu  spodbudil razmišljanje, kako malo je materialno bogastvo vredno v primerjavi z drugimi vrednotami in kako ti bogastvo vzame svobodo življenja. Bogastvo ni sveta vladar.    

                                                   
Na predzadnjem in zadnjem planetu je princ spoznal vztrajnega  svetilničarja in vzvišenega  geografa. Odločilni dogodek, preobrat v noveli  se zgodi, ko princ sreča modro lisico, ki mu je prinesla nova spoznanja in vedenja tako o življenju, prijateljstvu in odgovornosti.

 Lisica ni bila udomačena in na prinčevo vprašanje, kaj pomeni biti udomačen, je odgovorila: ''To pomeni ustvarjati vezi, ti si sedaj za mene samo deček, enak drugim sto tisočim dečkov in jaz sem za tebe samo lisica, ena med sto tisočimi drugih lisic. Če pa me udomačiš,  bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu, kakor bom tudi jaz za tebe edina na svetu.'' Prosila ga je, naj prihaja vedno ob isti uri, kajti potem je bila srečna že uro pred prihodom in žitna polja, ki je niso spominjala na ničesar, so jo spominjala na prinčeve zlate lase. In res, zlati deček udomači lisico in ko je prišla ura slovesa,  jo je vprašal, kaj je s tem pridobila, če bo sedaj jokala in ga pogrešala. Žalostna lisica mu je odgovorila, da je pridobila zaradi pšenične barve in mu je v slovo izrekla še svojo skrivnost: ''Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.''
Za vedno mi bo v spominu ostala deklica, ki sem jo spoznala še v osnovni šoli v Rimu. Nihče se ni družil z njo, med odmori je sama postopala po šolski avli in iskala prijateljev. Morda zato, ker ni bila lepo oblečena, ali zato, ker skozi debela stekla očal težko razbral barvo njenih oči. Zasmilila se mi je in pričela sem se z njo pogovarjati. Sedaj vem, da sva se na nek način udomačili. Res sem jokala za prijateljico, ko sem zapustila Rim, toda kaj so solze v primerjavi s spomini, hitrejšim bitjem srca, ko se spomnim nanjo. Tako kot lisici nikoli ni bilo žal, da jo je princ udomačil, tako tudi meni kljub fizični oddaljenosti ostajajo lepi spomini na najino prijateljstvo.

 V današnjem času in prostoru preveč površinsko gledamo na ljudi, ne damo jim priložnosti, da se udomačijo, pomembnejši nam je zunanji videz kot pa njihova notranjost. Tako kot geografu, oblečenemu v turška oblačila na mednarodnem geografskem kongresu  niso verjeli o obstoju asteroida B 612. Kasneje, ko pa je isto predavanje ponovil, tokrat oblečen po evropski šegi, mu je ploskal ves svet.  Največkrat nimamo prijateljev, ker ljudem okoli nas ne damo priložnosti, da to postanejo, ne gledamo jih s srcem. Srečo nam prinesejo samo ljudje, ki gledajo s srcem tako kot naš slovenski misijonar Pedro Opeka. Še danes vidim njegove sijoče oči, ko je z ljubeznijo govoril o vseh otrocih z Madagaskarja, ki jih je rešil revščine.

Tudi če se moramo od oseb ali živali v svojem življenju posloviti, v naših srcih še vedno živijo. Tako kot moj muc, ki je ostal v Italiji in vsakič, ko mi pot prekriža kakšen vaški mačkon, se srčno spomnim na vse najine lepe trenutke.
Vedno ni najpomembnejša le fizična bližina, pač pa da spomini živijo v naših srcih, nas obiščejo v naših sanjah, in to v obliki padajočih zvezd ali valovitih polj ali …. Tako kot v  princu žari podoba cvetice kot plamen v svetilki.
''Starši, dajte nam no možnost, da izsanjajmo svoje sanje in izživimo svojo domišljijo. Ne vzemite nam  vere v prihodnost!''  bi lahko danes vzkliknili mi mladi. Tako se je namreč zgodilo pisatelju Antoinu de Saint-Exuperyju, ko so mu vzeli vero v slikarsko prihodnost.

Sporočilo knjige je prav gotovo, da v nas prebudi vrednote, ki že dolgo niso najbolj cenjene, predvsem sprejemanje drugačnosti, ne samo pehanje za materialnimi vrednotami, in čut za sočloveka. In oboje se je ob branju Malega princa v izobilju prebujalo tudi v mojih mislih …

 

Antonella Detiček