Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

Svetloba je življenje. Svetloba je nasprotje noči. To so bile prve besede, izrečene v petek, 18. januarja, v studeniškem samostanu na prireditvi Januarski utrinki v Studenicah. Ta večer smo poskušali razsvetljevati srca vsem prisotnim, podpirati tople misli, plemenititi ljubezen do kotička na zemlji, ki mu rečemo naš dom. In dom je samo delček nečesa mogočnejšega, nečesa, čemur rečemo domači kraj. Domači kraj pa gradi mozaik nečesa še mogočnejšega: naše domovine.

Zunaj je bila mirna noč, mogoče kje kakšna snežinka, plameni sveč v oknih samostana so poplesavali v rahlem zimskem vetru. V Studenicah se nismo zbrali le slučajno. Najprej so naši poslušalci sedli drug k drugemu. Medsebojna bližina prinaša toplino. Tudi naša srca je začelo prevevati nekaj nežnega in toplega. Pogledali smo si v oči in se nasmehnili. Naenkrat smo začutili, zakaj smo se zbrali prav takrat in prav tam. Prišli smo poslušat zgodbe, poslušat pesmi, melodije in ubrano petje, prišli smo zaradi barv, linij in tudi senc … Naše druženje je bilo nekoliko drugačno. Posebno in hkrati prijazno. Bilo je začetek nečesa lepega, nečesa, kar odpira naša srca, budi ponos. In Studeničani so res lahko ponosni, da živijo v Studenicah. Da živijo v tem sanjsko lepem kotičku naše domovine tam ob vznožju Boča. Domačini pa so veseli vseh, ki radi pridemo v njihov kraj. Vseh, ki z njimi delimo občutke ponosa, da smo Slovenci.   

Glavne vloge na petkovem druženju so imeli: pripovedovalka, ga. Justika Kolar, Sara Lončarič s kitaro, harmonikar Tilen Berglez, mladi pesniki  in pisatelji: Špela in Anja Vuk, Sara Kodrič, Klara Vrščaj, Timotej Vošinek, Monika Šega in Sara Kodrič. Barbara Lešnik in Tamara Sobotič pa sta program povezovali, Barbara nam je tudi zapela in skupaj z Barbaro Belec zaigrala na violino.

S sten so nas opazovale umetniške slike, ki nam pripovedujejo samosvoje in raznolike zgodbe o Studenicah. Tu so slike s slikarske kolonije, z nami je bil slikar, g. Branko Gajšt, ob PP predstavitvi, ki jo je pripravila Jožica Fuchs (obenem je bila še mojster luči in fotograf), pa smo se odpravili na slikarsko popotovanje po Studenicah ob fotografijah umetnika in fotografa, g. Milana Sternada.

S svojo prisotnostjo so nas razveselili Ljudski pevci: Olga Žolger, Daniela Blaznik, Marija in Milan Pirš, Metka Sternad, Marija Kodrič in njihova mentorica Štefke Pšeničnik (dve pevki sta žal  zboleli in na prireditvi nista mogli nastopiti). Ubranemu ljudskemu petju se predajajo že 10 let. In da ne pozabim: ta večer so obogatile s svojimi marljivimi rokami studeniške gospodinje, članice Društva kmetic. Ob njihovih dobrotah in zvokih Tilnove harmonike smo se po prireditvi še prijazno družili. Brez ge. Maje Bračko, srca in duše Turističnega društva Samostan, pa petkovih utrinkov tako in tako ne bi bilo. Naše pripovedi pa so oživele samo zato, ker so jih sprejela ušesa in srca naših poslušalcev.

Prireditev smo začeli z glasbo. Z glasbo, ki nas spremlja vse od rojstva. Lahko nas sprošča, zabava, brez glasbe ne moremo plesati. Glasba nas pomirja, poslušamo jo ob vsakodnevnih opravilih, ob pomembnih dogodkih v življenju ali pa, ko smo čisto sami.  Lahko le igra nekje v ozadju, lahko pa se ji popolnoma predamo … V petkovem večeru je razveseljevala naša srca, ko sta Sara Lončarič in Barbara Lešnik ob spremljavi kitare zapeli tisto Greva gor v hribe, pozneje pa še V dolini tihi.

Poslušanje je način povezovanja z ljudmi okrog nas. Pozornost ob poslušanju podarjamo drug drugemu. Ko nam ljudje pripovedujejo, nam ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. Mi smo se predali besedam naše pripovedovalke, ge. Justike Kolar. V pristnem govoru domačega kraja nam je pripovedovala o svojih najzgodnejših letih, o šoli v Makolah, poroki, hiši, ki sta jo z možem zgradila v Studenicah … Zvedeli smo, da so se ljudje  takrat družili veliko bolj kot danes. Življenje je bilo drugačno v družinskem krogu in v kraju, družinska povezanost je bila močna, ljudje so se več pogovarjali, družili so se ob skupnem delu, kot je bilo kožuhanje ali obrezovanje, našli so tudi čas za zabavo in sprostitev. V kraju je bila šola, delovala sta dva pevska zbora, cerkveni in moški oktet. Če pogledamo še nekoliko bolj nazaj, so Studenice imele lastne tržne pravice in številne obrtnike: tkalca, kovača, kolarja, mlinarja, žagarja … Pred 10-imi leti sta bila v Studenicah le 2 šolarja, danes jih je že 26. Mlade družine se vračajo v domači kraj. Delujejo tudi številna društva:  Turistično društvo Samostan, Aktiv kmečkih žena, Športno društvo, Društvo vinogradnikov … V kraju prirejajo vsebinsko bogate prireditve: Studeniški kulturni večeri, Žive jaslice,  Lucijin sejem, Grajski večer s kresovanjem, Gregorjevanje 

Ob koncu pripovedi nam je ga. Justika Kolar prebrala še svojo pesem o Studenicah. Nastop ljudske pripovedovalke je dopolnila glasba. Domača, blago zveneča. Bil je to valček na frajtonerici. Ko poslušamo, nam je prijetno, če valovijo med nami ubrani toni ali bogate besede. In pogosto ne govorijo samo usta, spregovori tudi naša duša. Doživljamo trenutke, ki so vredni našega spominjanja. Tako je bilo tudi v petek.

Zvoke besed in glasbe smo ta večer dopolnjevali tudi z odtenki barv. Sicer nekoliko drugače, kot smo načrtovali, saj g. Jože Foltin zaradi zdravstvenih težav žal ni mogel priti v Studenice. Je pa bil z nami nekdo, ki pobudnik studeniške slikarske kolonije. Saj veste, tiste kolonije, ki vsako leto poteka, ko se povežeta Javni sklad za kulturne dejavnosti iz Slovenske Bistrice in Turistično društvo Samostan iz Studenic. G. Branko Gajšt živi v bližnjih Sestržah. Deluje kot ljubiteljski slikar in vse slikarje s kolonije zelo dobro pozna, prav tako tudi njihovo ustvarjanje. Sliko naslika slikar. Slikarstvo pa je umetniška dejavnost, pri kateri na podlago, npr. platno, papir ali omet, nanašamo barve in linije. Slike pa nam govorijo različne zgodbe. Gospod Gajšt nam jih je pripovedoval.

Med zgodbami, ki jih pripovedujejo babice in dedki, so tudi tiste o fotografih, ki so nekoč prišli  k hiši in naredili kakšno za spomin. Se spomnite fotografij, ki so nekoč visele nad posteljo v sobi, kjer sta spala mati in oče? Ponosen očetov in zasanjan mamin pogled sta izražala njun ponos, pogled v prihodnost. Nekoč so fotografi čudežno ustvarjali črno-bele podobe v svojih temnicah, uporabljali so bliskavice za enkratno uporabo z vnetljivim praškom, retuširne mize za negative … S sabo so nosili pogosto velike in nerodne fotoaparate, v katere je bil vstavljen 35 milimetrski film. Sodobni fotografi, profesionalni in amaterski, prisegajo na digitalne fotoaparate, čeprav mnogi med njimi tu in tam še razvijejo kakšen film, ki je bil posnet z analogno kamero.

V Studenicah je bil z nami tudi priznani makolski fotograf, g. Milan Sternad. Pravi, da se raje posveča svojim fotografijam, kot govori. Seveda, vsak med nami se najbolje počuti takrat, ko ga obdajajo ljudje in predmeti, ki jim zaupa, jih ceni in so mu domači. Najljubši in najpogostejši motiv g. Sternada je narava. Ampak do danes je nastalo tudi mnogo fotografij, ki prikazujejo ljudi. Fotograf nam je predstavil svojo fotografsko popotovanje, ki ga je pripeljalo tudi do zbirke fotografij o Studenicah.  Zanimiva je zgodba neke fotografije. Najprej se je znašla v mapi, poimenovani Slabe, potem pa je bila ponovno odkrita in nagrajena. Studenice so čudovit kraj za fotografiranje, pravi fotograf, s fotoaparatom pa se za dobrimi motivi najraje odpravi sam …  

Bogato doživetje smo dopolnili še z ubranimi glasovi. Ljudsko petje. Korenine tega petja segajo daleč nazaj do naših dedkov in babic. Ljudska pesem Slovence spremlja od nekdaj, je del slovenskega življenja, del naše kulture. Nekoč so si naši predniki trdo kmečko življenje olajšali prav s petjem. Peli so, ko so bili žalostni ali veseli, utrujeni ali sredi dela. In takšno ljudsko petje živi v Studenicah še danes.

Resnično navezanost na svoj kraj pa začutimo tudi v otroških besedah. Ustvarjati, urejati, popraviti kakšno napako, še kaj dodati ali izboljšati … To so koraki na poti od zamisli do besedila, ki lahko zaživi tudi v javnosti. Na podoben način so nastale pesmi in pripovedi ob mentorstvu učiteljice Milene Jerman Natek, ki smo jim prisluhnili. Najmlajši pripovedovalci so nas popeljali skozi čas in skozi domači kraj. Skozi svoj košček domovine.

Po končanem nastopu najmlajših je ga. Maja Bračko podarila knjigo z zbranimi besedili ravnateljici, mag. Francki Mravlje. V knjigi so tudi besedila ostalih mentoric. Drobna darila po smo pripravili tudi na Osnovni šoli Poljčane, pripravila jih je učiteljica Sabina Kralj, in se iskreno zahvalili vsem, ki so nam omogočili, da smo pripravili in doživeli Januarske utrinke v Studenicah.

Sladka darilca so dobili tudi mladi ustvarjalci, ki se bodo gotovo kdaj v prihodnosti spomnili, kako je bilo nekega januarskega večera, ko so nastopili v Studenicah, nekateri  v svojem domačem kraju, nekateri v kraju svojih prijateljev. Spomnili se bodo tudi, da imamo Slovenci že od nekdaj radi druženje, ustvarjalne ljudi, ubrano petje. In svojo domovino. Vsi smo čutili, da so tudi Studenice del naše domovine. Ste že kdaj pomislili, da biti del slovenske domovine pomeni tudi imeti rad svojo kulturo?

Svojo domovino ohranjamo v srcu, imamo jo radi, v njej iščemo svoje zavetje skozi slovensko pesem, slovensko pripoved, skozi podobe slikarja, fotografa, skozi pripovedi naših učencev. In na ta januarski večer smo želeli, da začutimo našo skupno pripadnost, naše skupne vrednote. In vse to daje smisel našemu bivanju. Smisel, ki se mu reče navezanost na dom, domači kraj, domovino.

Sara Kodrič je zaključila druženje generacij z besedami:

Sedaj je januar prišel,

nas ta večer je družil in vse z mirom je objel.

Skupaj smo prepotovali ta naš kraj,

skupaj začutili, da nam podarjen je pravi raj.

Raj pod Bočem, obdan s Toplim potokom,

podarjen rodovom pred nami in našim otrokom.

 

Barbara Lešnik, Tamara Sobotič in mentorica Marina Koražija