Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | Antonella's blog


ROSA SRCA

 

Tiho, šepetajoče polje.

Toplina sončnih žarkov

prebuja moj obraz.

Jutranja rosa po sklonjenih cvetovih,

po ozelenelih listih drsi.

Solze.

Spomin na glas,

ki v vetru šušlja. Šušlja. Šušlja …  

Veter v daljave pihlja. Pihlja. Pihlja …

V ušesih šumi spomin,

božajoči glas odnaša čas.

 

Sen, sanje, spomini …

Jutro, pusto in tožno.

 

Tišina je globoka,

brez sna poslušam le osamljeno bitje srca.



Tvoje ledeno srce 


Ob oknu sedim

 in v belo, tiho poljano strmim.

Sonce že vzhaja

in mraz po žilah teče mi,

nebo se oblači,

spomine nate obudi.

Ledene sveče s strehe spuščajo se že,

iz njih solze talijo se.

V solzah tvoja podoba vidi se,

ki dan za dnem vedno bolj žalostna je.

Solze napolnijo mi oči.

In kmalu zaspim.

 

Kot val modrega morja,

kot ptica s svetlega neba

si okrasil moje sive dni.

Kot vsemogočni vihar

v moj razum si prihitel,

moje srce si v žalost ovil

in življenje mi zagrenil.

Kdo misliš, da si?

Da se svet okoli tebe vrti?

 

Čakam pravi, novi val,

ki popeljal me bo daleč stran.

Čakam spomladansko petje ptic,

ki bi razsvetlilo moje zagrenjene dni.

Kaj pravzaprav še čakam? Sploh ne vem!

Mogoče vendarle drug vihar,

ki ogrel bi mi srce

in močno stisnil me,

tako, da lahko pozabila bi te.

 

Zamišljena se prebudim,

zunaj veter divja,

s snegom se igra

in daleč stran spomine nate odpihlja.

Snežinke počasi hladijo moje srce,

ki skoraj prazno je že.

Sveče, ki včasih talile so se,

staljene so že

in solze, ki včasih prelivale so se,

rumeno sonce posušilo  je.

Sončni zahod je pred mano

in sonce počasi zahaja …

In ti iz mojega življenja odhajaš.

 

Upanje, ki že dolgo gori,

počasi kot sneg skopni.

 

Žareč zahod mi je srce zajel

in kot ognjemet me objel.


Zaljubila sem se


Kako začelo se je, ne vem,

kar naenkrat zaljubila sem se.

Vate zagledala se.

 

Zaljubila se v tvoje modre,

kot morje globoke oči,

in izgubila se v njih.

Ne morem ubežati,

kadarkoli gledam te,

pri srcu toplo mi je.

 

Občudujem tvoje močne roke,

ko objemajo me.

Tvoj širok nasmeh

vedno s tira vrže me.

Tvoje lepe ustnice vabijo,

da poljubila bi te.

 

Ko vstanem,

prva misel je zate.

In ko sanjam o naju,

živim kot v raju.

 

Vem, le rad me imaš,

a to zame premalo je.

Vsak dan mislim nate

in solze brišem zate.

Preprosto je: samo ljubi me

 


Svet sanj

 

Sonce zahaja,

spušča se mrak,

zvezde na nebu svetijo

in misel nate prebujajo.

 

Ko zaspim,

v svet sanj se potopim.

V sanjah, kjer vse je pravljično,

se počutim varno in ljubljeno.

Te sanje, ki jih nočem pozabiti,

so najlepši spomini, ki želim jih ohraniti.

V sanje poljubi prikradejo se

in nate spominjajo me.

 

V moje sanje si prišel

in iz njih nikoli ne boš odšel.

 

A zjutraj se prebudim,

sanje izgubim

in resničnost zaživim ...

 


Moja ljubezen

 

Moja  ljubezen je zapletena,

moja  ljubezen ne sme biti izgubljena.

Ljubezen moja zaživi,

ko v objem k tebi pohiti.

Ta ljubezen mi pomeni vse,

vse, kar na svetu je.

 

Od kar mislim nate,

lahko živim samo še zate.

Ko pogledaš me v obraz,

čutim, da oblije me slast,

ko zagledam te,

pri srcu stisne me.

 

Od takrat, ko te poznam,  

zaljubljena sem vate, priznam. 

Čutim te ob sebi,

preden zaspim, po tebi hrepenim.

 

Ne smeš oditi, ne moreš druge ljubiti …

Z mano ostani,

vedno ob moji strani.

 

Ljubezen moja, drugače ne gre.

Le kako bi moje srce pozabilo te?

Bilo bi žalostno za čase vse.

 

Veš, ko zamižim, si samo tebe zaželim …

A ne vem, kako naj najino vez še poglobim.

 

Antonella Detiček