Get Adobe Flash player
Domov

 

Najboljše dogodivščine v šoli v naravi

 

Zelo mi je bilo všeč nočno sankanje, ker smo se res zabavali. Kristina  in jaz sva se skoraj zaleteli v učiteljico, na srečo se je umaknila. S Kristino sva se še enkrat peljali, pa naju  je vrglo. Začeli sva se smejati, čeprav me je vrglo na rit in me je pošteno bolela. S Hanno sva se peljali in neslo naju je tako daleč, da sva se skoraj zapeljali čez ograjo v ribnik. Šli smo še na vročo čokolado, bila je dobra. Anji je bil natakar Jaka zelo všeč. Peljala sem se tudi s Tino, in to lepo počasi. Po končanem sankanju smo se odpeljali nazaj proti hotelu, na poti sem se pogovarjala s Tiso. Mene pa je že pošteno zeblo v noge .

 

Lara Flisar


 

Tekmovanje. V petek, okoli pol dvanajstih smo imeli tekmo, tekmovali smo po skupinah od prve do četrte. Ko je bila na vrsti 2. skupina, me je bilo malo strah, ampak ko sem prišla na vrsto jaz, me je bil zelo strah. Naenkrat pa sem bila na koncu steze, bilo je enkratno. Imela sem dober občutek. Spustila sem se še do konca proge in prišla po vlečnici navzgor. Med potjo sem si pela pesem Povej mi Marina.

 

Hanna Urlep


 

Predzadnji dan je bil moj najljubši dogodek, ko smo imeli disko. Nekaj časa smo vsi plesali v temi, potem pa so nekateri odšli v sobe. Večina punc in fantov pa je ostala, zraven pa sta bila učitelj Nejc in učiteljica Marina. Vsi, ki smo ostali, smo seveda tudi plesali. Bile so zalo dobre pesmi, na katere smo plesali. Potem smo še pospravili stole, da smo imeli čim več prostora za ples. Zelo zabavno je bilo, a na žalost smo okoli pol dvanajste ure odšli v svoje sobe. Punce iz naše sobe smo odšle spat ob polnoči. 

 

Kristina Fermolšek


 

Peti dan. Dan odhoda domov. Vsi smo hiteli in zbirali prtljago. Po eni strani sem bila srečna, po drugi pa malo manj. Učitelj je zaklical, da že gremo. Mislila sem oditi, a ko je Tina rekla, da ne najde kape, sem se obrnila. Pomagali sem jo iskati in seveda sva jo našli. Prišla sem do police s čevlji in videla, da imam toliko prtljage, da jo bo treba nositi dvakrat. Spet sem šla po čevlje, a jih ni več bilo na polici. Kaj pa zdaj? Takrat je učiteljica že spraševala, čigavi so čevlji, ki so še ostali v garderobi. Seveda so bili moji. Hitro sem se obula in že sem bila na avtobusu. In potem proti domu:) Z avtobusa sem poklicala starše in po dobri uri smo zagledali Poljčane. Zelo sem bila srečna.

 

Danijela Zrimšek


 

Moj najljubši dogodek se je pripetil v torek. Moja skupina je že četrtič odšla na malo vlečnico. Do tja je vodila približno kilometrska pot. Smučali smo v koloni in Vasja je bil prvi v vrsti. Vedno smo se morali ustaviti pri smrečicah, tokrat pa to ni bilo potrebno. Zato se je Vasja zapodil z vso močjo, jaz pa za njim. Ko sva bila že skoraj na cilju, je Vasja dvignil zgornjo smučko, zaneslo ga je in padel je na stran. Varnostne razdalje seveda nisem imel, zato sem ga obvozil in se komaj ujel. Tako sem ga prehitel in zadriftal naravnost pred vlečnico. Bilo je na centimeter natančno:) Kmalu za mano se je po hribu navzgor peljal tudi Vasja, saj se mu na srečo ni zgodilo nič hudega.

 

Andraž Mohorko


 

Zadnji dan, v petek, 25. 1., je bilo zelo veliko snega. Sošolci so se odšli smučat, me pa smo ostale v hotelu in namesto smučanja smo se igrale na snegu. Tina je odšla na velik hrib in sklenila, da bo z mano tekmovala. Ker je bil sneg globok, je obtičala na hribu, jaz pa sem imela priložnost, da jo prehitim. In res sem jo. Za nagrado sem se lahko še enkrat spustila z bordom, seveda pod nadzorom. Bilo je vznemirljivo. Kmalu smo bile mokre, ampak nas to pri igranju ni oviralo. Še naprej smo uživale. Splezale smo na hrib in izkopale velike luknjo, potem pa smo se po tazadnji spustile po bregu navzdol. Za nama pa tudi spremljevalki Ida in Vikica. Spet smo hotele smo narediti sneženega moža, ampak sneg je bil premalo južen in kepe niso držale. Po dobri uri in pol smo se odpravile nazaj v hotel Zarja. Ko so se vrnili tudi ostali, smo razglasili najboljše smučarje in smučarke, učitelj Miran je tudi nam obljubil medalje za uživanje na snegu. Vsega zabavnega pa s tem še ni bilo konec. Vožnja domov, starši, ki so prišli po nas, pripovedi in smeh … Še sedaj se rada spomnim na odlične ocene za urejenost sob, na razburljivo vožnjo z motornimi sanmi, na nočno sankanje in vročo čokolado, na snežaka, ki smo ga naredile pri hotelu, na snežne skulpture, splavarja, na smešne dogodke v naši sobi, sploh če se spomnim na Tino:) …

 

Teja Belec