Get Adobe Flash player
Domov
ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA GASILSKEGA DRUŠTVA POLJČANE
Prvi začetki razvoja organiziranega gasilstva v Poljčanah segajo v obdobje, ko je skozi naše kraje v drugi polovici 19. stoletja stekla železnica. Izgradnja železniške proge in železniške postaje je kraju prinesla velike spremembe. Na mirnem in redko naseljenem območju je hitro zraslo novo naselje s trgovskimi, gostinskimi in ostalimi obrtnimi dejavnostmi. Zgrajenih je bilo več stanovanjskih in gospodarskih objektov, ki so bili ogroženi pred požari in elementarnimi nesrečami, predvsem poplavljanjem Dravinje.
Da bi zavarovali svojo imovino in imovino razvijajočega se naselja, so dne 3. februarja 1888 ustanovili požarno brambo in društvo opremili z najosnovnejšimi protipožarnimi sredstvi. Ustanovitelj in prvi predsednik društva je bil gostilničar Josip Baumann iz Pekla.
Prvi pisni podatki se nanašajo na sejo 20. februarja 1895 in na 8. redni letni občni zbor, dne 3. marca 1895. Za predsednika društva je bil izvoljen Ferdinand Ivanuš, ki je društvo vodil do svoje smrti 16. novembra 1904. Na tem občnem zboru je bilo ugotovljeno, da šteje društvo 38 rednih in 55 podpornih članov. Društvo je takrat že razpolagalo s prevozno ročno brizgalno.
Do leta 1914 so društvo vodili poljčanski veljaki nemškaga rodu: Franz Machoritsch, Josef Tainscheg in Karol Sima. Med prvo svetovno vojno je delovanje društva zamrlo, ker je bila večina članov vpoklicanih v vojsko.
Prvi občni zbor po prvi svetovni vojni je bil na dan 27. junij 1920, ko je društvo ponovno oživelo pod slovenskim vodstvom. Na tem občnem zboru je bil ugotovljen velik primankljaj orodja in oblek. Za novega predsednika je bil izvoljen Anton Požeg, ki je po dveh mesecih odstopil. Nasledil ga je podjetnik Franc Vezjak iz Spodnjih Poljčan.
Dne 14. avgusta 1921 je v Poljčanah zborovala “Mariborska gasilska župa”. Po zborovanju je bila velika ljudska veselica, ki se je je udeležilo 120 gasilcev iz drugih okrajev.
Popis inventarja, iz leta 1924, nam kaže materialno stanje društva, ki je takrat obsegal: kompletno štirikolno vozno brizgalno, dvokolno ročno brizgalno, dvokolni cevni voz z 250 m cevi, dvodelno raztezalno lestev z dvema podpornicama, tridelno strešno lestev, 4 lestve za plezalce, 2 krampa, 4 pikoni, mizo, stole, omaro za razno orodje, dvigalo za čiščenje vozov, pločevinasto škropilnico, 11 plastičnih vedric, 6 petrolejnih bakel, 6 ognjenih kavljev z drogovi, 3 signalne rogove, skovan in okrašen društveni rog za pijačo, 3 m dolgo žalno zastavo, 34 bluz, 2 beli bluzi, plašč, 36 čepic, 10 pasov za plezalce, 28 pasov za moštvo pri brizgalni, 38 čelad in voz za prevoz moštva.
Zaradi nesoglasij je bilo nekaj članov izključenih in društva, odstopil pa je tudi predsednik Franc Vezjak. Funkcijo predsednika je začasno prevzel načelnik Anton Medved, 1926 pa je bil ponovno izvoljen Karol Sima, ki pa je naslednje leto umrl. Za predsednika društva je bil izvoljen Josip Baumann, sin ustanovitelja društva. Novi predsednik je bil zavzet sposoben gasilec in organizator, žal pa Slovencem v kraju ni bil naklonjen, kar se je posebej pokazalo ob začetku druge svetovne vojne, leta 1941.
Družabno življenje društva ima bogato tradicijo. V obdobju 1923 do 1937 spremljamo v zapisnikih poročila o poletnih veselicah s tombolo in silvestrovanju skoraj vsako leto. Vsaka prireditev je bila skrbno načrtovana in izpeljana. Pred veselico so ponavadi izvedli še gasilsko vajo, nato pa srečelov, šaljivo pošto, drčo, kavarno, slaščičarno, konfete in ples. Silvestrovanja in elitne plese so prirejali v  hotelih Baumann in Machoritch. Nasploh so bile gasilske veselice vedno cenjene in dobro obiskane. Domači gasilci so v kraju vedno uživali velik ugled in spoštovanje.
V obdobju Baumannovega predsedovanja je društvo vidno napredovalo in beležilo lepe uspehe. Članstvo je postalo disciplinirano, modernizirala se je oprema. Društvo je kupilo prvo prenosno motorno brizgalno “Rosenbauer” v Linzu in avto “Fiat” za prevoz moštva ter slavnostne uniforme za vse člane. Dohodki za gasilsko dejavnost so bili s strani države vedno skopi. Zato so morali gasilci s svojo iznajdljivostjo pritegniti druge vire, od podpornih članov, podjetnikov, botrinstev,...
4. septembra 1927 so ponosno in slovesno blagoslovili novo brizgalno. Gostje, gasilci in velika množica ljudi so se zbrali na dvorišču hotela Baumann, vztrajali pa so vse do jutranjih ur. Botra nove brizgalne je bila g. Kristina Sima. S to pridobitvijo je bilo »Gasilno društvo Pekel« iz Poljčan najmoderneje opremljeno gasilno društvo v celotnem okrožju.
Slavnostna seja ob 40-letnici obstoja društva je bila 15. julija 1928 v hotelu g. Josipa Baumanna v Peklu. Udeležili so se je pomembni gostje iz Maribora, Ptuja, Celja, Frama, Slovenskih Konjic. Posebno pozornost so v govorih namenili članom ustanoviteljem in bivšim načelnikom društva. Popoldan so organizirali gasilsko vajo in parado, ki jo je prekinil požar v Sp. Lažah. Uspešna akcija se je zaključila na zabavi do jutranje zore.
Društvo se je dokončno motoriziralo z nakupom vozila Fiat, leta 1930. Vozilo je nadomestilo gasilski voz s konjsko vprego in rešilo zadrege z zagotavljanjem konske vprege, hkrati pa so bili gasilci prisiljeni opraviti šoferski izpit. Istega leta jev Cerju do tal pogorela viničarija, v njej pa se je zadušila gluhonema deklica. To je edini zapis v kroniki obdobja 1890 - 1938, ki omenja smrtno žrtev.
3. decembra 1933 se društvo preimenuje v “prostovoljno gasilsko četo.” Pripadnost organizaciji pa so pokazali tudi z novimi uniformami in tako naredili še večji vtis na javnih prireditvah.
Ob svoji 50-letnici obstoja je društvo prejelo same pohvale. Župni starešina Klemenčič iz Maribora je izvršil pregled vseh četnih knjig. Iz poročil je razvidno, da je društvo štelo 160 podpornih članov, 5 častnih in 23 rednih članov. Ugotovljeno je bilo, da je društvo vedno in povsod svojemu bližnjemu nudilo pomoč.
Tik pred drugo svetovno vojno leta 1940 je zajela gasilsko društvo ponovno velika notranja kriza. Predsednik Josip Baumann je nepričakovano odstopil od nadaljnega predsedstva, zato so ga izvolili za II. častnega predsednika. Predsednik postane Hans Ogorevc, poveljnik Anton Medved, tajnik Karl Pahor, blagajnik Andrej Mesarič. Tvorita se požarni ekipi za Poljčane in Studenice. V letu 1940 izstopi iz društva blagajnik Adolf Baumann, nadomesti ga Andrej Mesarič. V zadnjem zapisu v kroniki iz leta 1941, je društvo štelo 24 aktivnih in 94 podpornih članov.
Ko se je začela druga svetovna vojna so vodstvo ponovno prevzeli prej izstopli člani. Predsednika, poveljnika, tajnika in blagajnika so predali gestapu, zaprli so jih v mariborske zapore. Obdolženi so bili, da so “nemško gasilsko društvo” razbili, gasilski denar pa koristili za protinacistično propagando. V času okupacije je vodil društvo Josip Baumann, ostale funkcije pa njegovi somišljeniki. Uspešno so izvedli poziv za vstop v članstvo, ki je štelo 50 aktivnih članov, podvrženih strogi disciplini.
Po končani vojni so z delom začeli znova. Prva organizatorja gasilstva v kraju sta bila Anton Medved in Hinko Riegler. Na občnem zboru 24. septembra 1948 je bil za predsednika izvoljen Andrej Mesarič, za poveljnika pa Anton Medved mlajši. Po vojni je bil ves razpoložljivi gasilski material pomankljiv, iztrošen in zastarel. Po letu 1950 se je pričelo društvo postopoma oskrbovati s potrebno osebno in ostalo gasilsko opremo, nabavili so nove delovne uniforme.
Ob tihi 70. letnici obstoja društva dne 13. junija 1958 je društvo s pomočjo okrajne gasilske zveze Maribor in ob znatni podpori občine Poljčane prevzelo novo avtocisterno znamke TAM Pionir. Občina je za potrebe gasilcev dodelila stavbo v centru Poljčan. Iz stare stanovanjske hiše so gasilci sami in z raznimi prostovoljnimi prispevki krajanov zgradili stolp, uredili garažo in drugo. Skupaj z AMD (“Avto-moto društvom Boris Vinter”) Poljčane so do leta 1968 uredili društvene prostore.
Dne 22. septembra 1968 je društvo slovesno proslavilo svojo 80. letnico obstoja. Na tem jubileju so na paradi in veliki gasilski vaji sodelovala vsa društva Občinske gasilske zveze Slovenska Bistrica, društvo je razvilo svoj prapor in predalo v uporabo nanovo urejen gasilski dom. Društvo se je člansko okrepilo, v sestav GD Poljčane se je vključila tudi enota LIO Poljčane.
Od leta 1981 je društvo pobrateno z Dobrovoljnim vatrogasnim društvom iz Nove Kapele - Batrine. Prvič so se srečali leta 1979, ko so gasilci potovali v Beograd. V bližini Nove Kapele se jim je pokvaril kombi, kar je opazil predsednik tamkajšnega gasilskega društva in jim nudil pomoč. Navezali so stike, ki jih vzdržujemo še danes.
Po strokovnih ogledih in ocenah starega gasilskega doma je bilo sklenjeno, da je prenova nesmoterna, ker je dom dotrajan, prav tako pa ni možna večja širitev. Gasilci so se zaradi tega odločili, da zgradijo nov gasilski dom. 12. junija 1982 je bil položen temeljni kamen za novi dom. Gasilci so pri izgradnji pomagali s prostovoljnim delom, društvo pa je zbralo denar s prodajo lesa, ki so ga darovali občani, starega gasilskega doma, prispevki občanov, delovnih organizacij in SIS (Samoupravni izvršni svet za varstvo pred požarom).
11. junija 1983 je bil dom svečano predan v uporabo. Gasilci so z njim dobili ugodne možnosti za nadaljnje delo. Prireditev je popestrila parada gasilskih enot in tehnike ter veselica. V naslednjih letih se je uredila zelenica in okolica doma.
Gasilci so spoznali, da je nujno potrebno nabaviti novo gasilsko vozilo, saj je območje, ki ga GD pokriva zelo veliko in se ob prisotnosti industrije še razvija. Društvo samo ni imelo sredstev, na druge vire pa tudi ni moglo računati. Na predlog predsednika in poveljnika so se odločili, da bodo avto izdelali sami. Kupili so rabljen tovornjak in v letih 1987/88 izdelali nov gasilski avtomobil.
6. februarja 1988 je imelo društvo svoj 100-ti občni zbor na katerem so gasilci skupaj z gosti ocenili delo v preteklosti in si zadali nove naloge. Že pred občnim zborom so ugotovili, da je število članov preseglo število 100. V mesecu maju je bila formirana ženska članska ekipa.
Leto 1990, je bilo leto sprememb v politiki in gospodarstvu, ki se je odražalo tudi v gasilstvu. Gasilska zveza Slovenije je društvu podelila zahvalo za požrtvovalno reševanje ob poplavah novembra 1990, prav tako pa je društvo dobilo plaketo civilne zaščite od Republiškega štaba za civilno zaščito, za izjemne dosežke in prispevek pri zaščiti in reševanju ljudi, materialnih in drugih dobrin.
V začetku devetdesetih letih se je društvo moderniziralo, poleg materialnih sredstev (alarmna naprava za TAM 5500, ročne radijske postaje s polnilci, 3 ročnike Turbomatic, komplet oblek za mladinsko desetino, delovne obleke za člane, izdelava 50 kompletov veseličnih miz, računalniška oprema za potrebe administracije....) se je društvo obogatilo tudi z novim znanjem.
Na 12. kongresu gasilcev Slovenije 1993 smo pregledali prehojeno pot in si zadali naloge za prihodnost. Dobili smo nov zakon o gasilstvu in varstvu pred požari. 11. februarja 1995 je bila podpisana izjava o povezanosti v Gasilsko zvezo Slovenska Bistrica, v skladu s sklepom o organiziranju gasilskih zvez sprejetem na izrednem kongresu Gasilske zveze Slovenije.
Prva majska nedelja je posvečena našemu patronu sv. Florjanu. Od leta 1994 nas spremlja podoba sv. Florjana v niši na čelni strani našega gasilskega doma.
1996 smo se začeli organizirati po novi zakonodaji. Z županom smo podpisali pogodbo za upravljanje gasilske javne službe na našem področju, ki opredeljuje dolžnosti obeh strani. V tem letu smo se posodobili z nabavo opreme in tehnike. Plačali smo nadgradnjo za vozilo TAM 190 T 15 in prodali kombi TAM 60 A 5. Sami smo zbrali denar za nakup vozila PEUGEOT BOXER TD (na MORS pridobili vse potrebno za brezcarinski uvoz vozila). Nekaj sredstev za dodatno opremo je prispevala Civilna zaščita. Kot vsako leto poprej, smo v mesecu požarne varnosti - oktobru, izobesili propagandni material in se udeležili taktičnih vaj. V septembru smo krstili novo vozilo (TAM 190 T 15) in ga svečano predali svojemu namenu. S postavitvijo božičnega drevesa je sovpadel tudi krst novega kombija (Peugeot boxer TD) v okviru društva.
1.februarja 1997 na občnem zboru je bil sprejet statut, katerega vsebina je bila oblikovana že na predhodnih sejah upravnega odbora in obravnavana na članskem sestanku. Podaljšan je bil tudi mandat organom društva do kongresnega leta.
Leto 1998 se je začelo s pripravami na praznovanje 110. letnice delovanja društva. Proslava ob 110. letnici društva je bila 28. junija s svečano parado in razvitjem novega prapora.
V letih 1999 – 2002 so gasilci sistematično zbirali sredstva za nabavo nove gasilske in reševalne opreme; tako je bilo nabavljeno 6 kompletov izolirnih dihalnih aparatov, zaščitnih obutev, cevi in druga gasilska in reševalna oprema.
V tem obdobju so gasilci posvečali veliko pozornost izobraževanju in usposabljanju. Velika večina operativnih gasilcev se je usposobila v več specialnostih. Društvo je dobilo 6 novih častnikov, 4 višje častnike, 4 inštruktorje in 4 predavatelje.
Na 113. občnem zboru v letu 2003 so bili izvoljeni novi organi društva: predsednik je postal Mirko Slatenšek, poveljnik pa Dušan Vižintin.
V društvu so se začele priprave na nabavo novega gasilskega vozila. V letu 2004 smo akcijo tudi v celoti speljali, nabavili smo podvozje Renault in pri g. Pušniku naročili izdelavo nadgradnje          GVC 16/15. avto smo pripeljali v gasilski dom pred 117. občnim zborom 23.1.2005, ki je bil še posebej svečan saj so člani pregledali aktivnosti v preteklem letu in potrdili, da je akcija nabave vozila zaključena.
Krst gasilskega vozila GVC 16/15 je bil 7. avgusta 2005.
V začetku leta 2005 smo Poljčanski gasilci sklicali izredni občni zbor, kjer je bil za poveljnika društva izvoljen Davorin Vošinek. Dušan Vižintin je proceduralno odstopil, ker je bil izvoljen za poveljnika Gasilske zveze Slov. Bistrica.