Get Adobe Flash player
Domov

Novice splošne

Zima

Lepota,

ki ne pozna topline,

čutnost neživega, ki ruši.

 

Skrivnost, ki ne usahne,

radost, ki je pogubna,

mogočnost, ki se prepleta s svobodo.

 

Ti, veličina vsakdana, ki te dela popolno,

ti prezrta dragocenost, ki seže najgloblje,

ti, duša v neživem, brez topline.

 

Ti, vdanost v usodo,

Ti, usodna vdanost.

 

Ti, ki si veličastna veličina izjemnega,

nerazložljivega.

Mia Kos

OTROK 

Leta 2009 smo  praznovali 200-letnico šolstva v Poljčanah.  S pomočjo šolskih kronik, fotografij in ob pogovorih s starejšimi občani sem raziskovala, kdo so učitelji, ki so vsa ta leta službovali v Poljčanah. Tako sem našla podatek, da sta na šoli Poljčane od leta 1925 do leta 1941 poučevala tudi Berta in Ivan Kovič, starša pesnika, pisatelja, prevajalca in akademika Kajetana Koviča. V tem času se jima je rodil sin, ki sta ga imenovala Kajetan. O njegovem rojstvu je v šolski kroniki naslednji zapis »Ga. Berta Kovič je imela porodniški dopust od 21. 10. do 1. 12. 1931.

 

 

»Staro zmeraj nepreklicno odhaja in novo zmeraj nezadržno raste.

V tistih, nekoč za nekaj let mojih krajih, živijo zdaj novi otroci

in doživljajo svoje zgodnje zgodbe.«  (Kajetan Kovič)

 

KAJETAN KOVIČ

(21. oktober 1931–7. november 2014)

Spoštovani!

 

Jesen

 

Nekje na soncu dolgo bi slonel

in bi prešteval bele pajčevine

jesenskih dni; gozd bi žarel

in čakal, da poletje mine;

  

da listje porjavi in obledi,

da pride čas, ko pade slana

in potok se skali

in je tema zarana.

 

Nekje na soncu, daleč od ljudi,

prešteval in premišljal bi spomine

ves dolgi dan, ko gozd žari

in čaka, da življenje mine.

 

Kajetan Kovič